7 razglednic

SEDEM RAZGLEDNIC S POČITNIKOVANJA POD VELEBITOM

Aktivnosti v prvi polovici leta smo zaključili na dopustovanju v severni Dalmaciji in ker so vtisi še čisto sveži jih bom poskusila strniti v sedem razglednic za sedem dni.

 

1. razglednica: ZADAR

DSC01263
Pot iz hladnih Velikih Lašč preko Delnic do morja je bila kar udobna, in je tudi hitro minila. Mogoče zato, ker smo potovali v zelo zgodnjih jutranjih urah in smo še malo dremali. Prvi dan je bil namenjen skupaj z vodičko Mišo, spoznavanju Zadra. Malo smo se spraševali zakaj Zadar, saj ga vendar vsi poznamo. Pomembno tranzitno, pristaniško mesto na polotoku je pač, nekje med Reko in Splitom, če greš po stari jugoslovanski magistrali. Je glavno mesto zadrske županije in kot vsa večja dalmatinska mesta s podobno zgodovino. Skoraj vsa so bila stara naselja od antike naprej. Že sprehod po obali mimo obrambnega obzidja nam je pokazal »vročo« zgodovino Jadra - Zadra. Toda mi smo prišli bolj zaradi sedanjosti. Doživeti smo hoteli Morske orgle in Pozdrav soncu.
Morske orgle so bile narejene po projektu arhitekta Nikole Bašića, in bile nameščene v bližini novega pristanišča za križarke, v sklopu zadrske obale. Poznane so bile kot posebno oblikovana obala z nekaj vrstami stopnic, ki so se spuščale proti morju. Stopnice so se raztezale sedemdeset metrov ob obali, pod katerimi je, na nivoju najnižje oseke morja, pravokotno na obalo bilo vgrajenih 35 cevi različnih dolžin, premera in nagiba, ki so se poševno dvigale do obalnega tlaka in končale v kanalu (servisnem hodniku).
Tu so se na ceveh nahajale LABIUMI (piščali), ki so igrale 7 akordov iz 5 tonov. Nad kanalom so preluknjane kamnite stopnice skozi katere izhaja zvok, z morjem potisnjen zrak. Posedali smo na stopnicah in uživali v misteriju zvokov.
Druga novost, zanimiva za obiskovalce je projekt Pozdrav Soncu, ki se nahaja na najbolj zahodni točki zadrskega polotoka, neposredno ob Morskih orglah. Iz tega mesta se lepo vidi na Zadrski kanal, otoke in na zahajanje sonca, katerega lepota je v Zadru posebej znana. Po besedah slavnega Alfreda Hitchocka, se od tu vidi najlepši sončni zahod na svetu. Pozdrav soncu je narejen iz tristo večslojnih steklenih plošč postavljenih v isti ravnimi s kamnitim tlakom obale v obliki kroga premera 22 metrov. Pod steklenimi prevodnimi ploščami so foto - napetostni solarni moduli preko katerih se je oblikovala simbolična komunikacija z naravo oziroma soncem. Istočasno z zahajanjem sonca se je vključila tudi razsvetljava vgrajena v krogu in po posebnem programiranem scenariju se je proizvajala izjemno privlačna svetlobna igra v ritmu valov in zvoka Morskih orgel.
Te skupne igre na žalost nismo doživeli, ker je bilo še kar nekaj ur do zahoda sonca. Nas pa je še čakalo mesto polno zgodovine od izkopanin Rimskega foruma do lepih stavb iz beneškega obdobja. Veliko imajo cerkva. Najbolj poznana je Sv. Donata iz zgodnjega srednjega veka, ki je simbol mesta Zadra in najbolj monumentalna zgradba bizantinskega sloga na Hrvaškem. Obiskali smo katedralo Sv. Stošije iz 13. stoletja, in se sprehodili mimo ženskega benediktinskega samostana s cerkvijo Sv. Marije, ter mimo moškega benediktinskega samostana s cerkvijo Sv. Krševana. Seveda nas je na koncu kalelarga, to je široka oziroma glavne mestna ulica pripeljala tudi do sladoleda.
Potem smo pot iz razgretega Zadra nadaljevali v naše enotedensko domovanje - hotel Bluesun ALAN v Starigrad pod Velebitom.

 

2. razglednica: STARIGRAD

DSC00146
Starigrad (v rimski dobi Argyruntum) je bilo nekoč malo, staro ribiško naselje ob magistrali, danes pa je polno turistov in počitniških hiš. Področju je že od daleč dominirala velika kockasta arhitektura »našega« hotela, ki je srce kraja in okolice - Nacionalnega parka Paklenica in kanjona Zrmanje. Hotelski kompleks želi pridobiti štiri zvezdice in temu primerno je bila urejena tudi vsa infrastruktura. Imeli so vse kar sodi v hotele takega ranga, tudi camp, in počitniške hišice, z urejeno peščeno – prodnato plažo in zelo dobro hrano. Uspešno so tržili tudi naravne danosti v obliki raftingov, kajakaštva, plezanja, izletov na otoke in sosednja mesta, ter aktivnosti, ki so bile vezane na divjino: paintball, paddling, foto safarije in Winnetou – ja.

 

3. razglednica: KANJON ZRMANJA

DSC01409
Zakaj Winnetou – ja? Starejši se bodo verjetno spomnili, da so na tem področju od leta1963 do leta 1968 snemali serijo teh filmov in, da so se potem indijanci na platnu pojavljali v Borovo copatih. Ko smo z ladjico pluli po veličastnem, zaščitenem področju kanjona reke Zrmanje, ki se je izlivala v Novogradsko morje in ko smo zaslišali še znano muziko iz filma, smo imeli občutek, da nas iz pobočij opazujejo indijanci. Pozneje so nam v hotelu na Winnetou - jev večeru predvajali tudi posnetke iz teh snemanj in film. Razne rekvizite in dokumentacijo s snemanja, od Karla Maya naprej pa smo si lahko ogledali v malem muzejčku pri hotelu.

 

4. razglednica: NACIONALNI PARK PAKLENICA

DSC01540
Tudi to področje je bilo zaznamovano s številnimi tablicami, ki so označevale, kje so bili posneti razni prizori za Winnetou-ja. Ampak Paklenica je imela drugačen pomen. Ne samo, da je pred približno tridesetimi leti že moj oče delal reklamo, da bi Velike Lašče moralo videti te kraje, ker so neverjetni, lepi in prvinski. Pa je takrat bila Paklenica neskončno daleč. Sedaj smo jo imeli na dlani in videli smo, da jo vsi ne bomo videli in doživeli v celoti, ker je bila za upokojence prenaporna. Dobili pa smo vtis: pod najvišje vrhove južnih strmin Velebita (Vaganski vrh, 1758m in Sveto brdo, 1753m) so se v njegovo nedrje vrezali kanjoni in največja sta bila Velika in Mala Paklenica. To področje (95 km2 površine) je bilo zaradi avtohtone flore, favne in izjemno bogatih geomorfoloških pojavov že leta 1949 proglašeno za zaščiteno področje. In del tega smo v sprehodu po vhodnem delu med bujnim zelenjem črnega bora, pod pokončnimi, razbrazdanimi stenah in ob živahnih potokih tudi doživeli. Potrebno pa je omeniti, da Paklenico zelo dobro poznajo planinci – plezalci.
Saj je več kot 50 – letna tradicija alpinizma in športnega plezanja to področje uvrstila med najbolj znana evropska plezalna središča. Prav njim bo poleg plezalnih sten z več kot 400 plezalnih smeri, različnih težin in dolžin, namenjeno na novo urejeno Podzemno mesto. Ob našem obisku je pričelo rahlo deževati in čisto slučajno sva z Martinom vedrila na izhodu tega rova. Ker sem bolj radovedne narave sva se podala v notranjost in ugotovila, da je vse skupaj še v izgradnji, ampak nekatere stvari so bile že narejene in opremljene. V rovih, ki so nekdaj služili hrambi orožja, sedaj nastaja Podzemno mesto za obiskovalce: z recepcijo, okrepčevalnico, ambulanto, multi - funkcionalno dvorano, prodajalno opreme in spominkov, sanitarijami. Postavljene pa so bile tudi že razstave: arheologije, začetki planinsko - plezalnega turizma in plezalne opreme. Sprehod po rovih sva zaključila na zaklenjenem vhodu, se zato vrnila nazaj proti izhodu … in bila vesela, da je zopet posijalo sonce.

 

5. razglednica: ŠIBENIK

DSC01722
Šibka je bila predstavitev Šibenika (Sebenico), Krešimirovega mesta. Mogoče zaradi vročine, ali pa sem samo jaz bila malo manj pazljiva, čeprav se je lokalni vodič kar trudil. Sprehodili smo se po peš coni, njihovi kalelargi. Zapomnili smo si otroške risbice, ki so krasile ulice in vabile na tradicionalni Mednarodni otroški festival. Ujela pa sem tudi nekaj podatkov: mesto je nastalo kot Castrum pod okriljem trdnjave Sv. Mihovila, ki je bila zgrajena v 10. stoletju in mestu še danes dominira. Takrat je Šibenik varovala pred Turki skupaj s trdnjavama Sv. Ivana in Sv. Nikola. Poleg trdnjav je bilo še vrsto zanimivih stavb: mestna loža, palača Foscolo, škofovska palača in najpomembnejša katedrala Sv. Jakoba. Vpisana je na Unescov seznam svetovne dediščine in skupaj z renesančnim mestnim rotovžem, knežjim dvorom in sosednjimi cerkvami tvori najlepši trg v hrvaški urbani dediščini. Plačali smo vstopnino za ogled njene notranjosti in v čudoviti krstilnici pod južno apsido, ki jo je klesal kipar Jurij Matejev Dalmatinec, pozabili na strošek. Katedrala je bila v celoti zgrajena v gotskem in renesančnem stilu (od 1431 do 1536 leta) iz kamnitih plošč in kamna brez uporabe vezivnih materialov in je vrhunec Dalmatinskih graditeljev.
Zapomniti pa smo si moramo tudi, da se v Šibeniku v morje izliva reka Krka. Naš naslednji izziv.

 

6. razglednica: SKRADIN in SLAPOVI KRKE

DSC01627
Ko smo se lani vračali z Visa, smo se ustavili na postajališču Krka in od daleč zrli v idilični Skradin. Nekoč moramo tja, smo sklenili … in letos smo bili v Skradinu in v Nacionalnem parku Krka. Reka Krka izvira pod Dinaro pri Kninu, teče po 75 km dolgem kanjonu, skozi Prokljansko jezero v Šibeniški zaliv in morje. V celotnem vodotoku ima sedem slapov, ki imajo skupen padec 244 m. Najvišja slapova sta Manojlovački slap v treh skokih (85m) in Skradinski Buk (48m), katerega smo obiskali. Iz Skradina smo se z ladjo odpeljali do vhoda v Park in se nato povzpeli navzgor po reki. Sprehajali smo se med slapovi, kaskadami in brzicami idilične zelene pokrajine. Divje in pomirjajoče, vroče in osvežilno je bilo. Zaključili smo v tipičnem malem naselju s kamnitimi hišicami, opremljene s starim pohištvom in zgodbami prednikov, v etno naselju smo našli mline, okrepčevalnico, razgledno ploščad, sanitarije in mali muzej, ki je prikazoval elektrarne, ki so bile na teh brzicah. Doživeli naj bi tradicionalno Dalmacijo… Saj smo jo in to v skoraj vseh njenih različicah.

 

7. razglednica: POČITNIŠKE AKTIVNOSTI

DSC01326
Skoraj vsako jutro smo se zbujali z telovadbo na plaži. Po zajtrku do kosila je bil čas za izlete in raziskovanje okolice. Po kosilu in počitku smo se sončili in pogumni kopali. Pozno popoldne je bilo namenjeno športnim aktivnostim. Po večerji je sledilo rajanje ob živi muziki malo mlajših in intenzivno počivanje starejših. V bistvu je metodologija počitnikovanja vedno enaka in vendar je vsakokrat drugačna. In to je namen.

Hvala Wikipediji in Googlu za nekatere podatke.
Tekst: Helena Grebenc Gruden, fotografija: Martin Gruden