• Current

DOBERDOB

OGLEJ - SREDIPOLJE - TRST - BAZOVICA


 

Konec maja je Društvo upokojencev iz Velikih Lašč za svoje člane načrtovalo in organiziralo enodnevni izlet

v OGLEJ, SREDIPOLJE, TRST in BAZOVICO.

Našteti kraji našega obiska povedo, da smo želeli obeležiti stoto obletnico začetka prve svetovne vojne, vojne, ki je za vedno končala mir. Toda že takoj smo posegli v obdobje rimskega imperija in še bolj nazaj, saj smo obiskali Oglej (lat. in it.Aquilea, ime izhaja iz predrimskega imena reke Nadiže „Aquilis“), ki je bil za nas v zgodovini še kako pomemben.
Oglejski patriarhi so bili lastniki velikega dela današnjega slovenskega ozemlja in njihova cerkvena in posvetna oblast je močno vplivala na naš živelj. Oglejski patriarhat je bil uradno ustanovljen leta 568. V času Karla Velikega je patriarh Pavlin II. oblast razširil nad istrske škofije, meja z Karantanijo pa je leta 811 potekala po reki Dravi. V poznejšem času je bil za nas pomemben patriarh Peregrin, ki je ustanovil samostan v Stični (1136) in v Gornjem Gradu (1140). Ko je leta 1420 beneška republika okupirala Furlanijo, se je posvetna oblast oglejskih patriarhov zaključila. Leta 1509 je del Oglejske patriarhije prišel pod avstrijsko zasedbo in postal del Goriške škofije. Patriarhijo pa so končno ukinili leta 1715, ko sta nastali škofiji v Vidmu in Gorici, slednji pripada tudi sedanja oglejska župnija.
In kaj smo v Ogleju videli mi?
Sprehodili smo se po Via Sacra, po nasipu velikega rečnega pristanišča, s 400 m dolgim obrežjem (iz pred 45 leta n.št.). Vidne so bile rampe za dostop k skladiščem, tlakovani podhodi, in del mestne cestne infrastrukture. Preko rimskega furuma z bogato arheološko zbirko, ki nam je pripovedovala o rimski naselbini, smo prišli do mogočne katedrale oglejskih patriarhov posvečeni devici Mariji in sv. Mohorju ter sv. Fortunatu. Bazilika je bila prava zakladnica umetnosti, najlepši so bili starokrščanski mozaiki, ki jih je bilo za 750 m2. Poleg bazilike je bil še baptisterij in 73 m visok samostojno stoječ cerkveni zvonik.
Ker je bil naš program zelo obsežen, nas je vodič Franco kar malo preganjal. Zato smo nadaljevali pot v Sredipolje (it. Redipuglia), kjer sta vojaško zgodovinski muzej in kostnica. To je najbolj znan in veličasten italijanski spominski kompleks, posvečen več kot 100.000 žrtvam – italijanskim vojakom 3. armade, ki so v prvi svetovni vojni padli na Kraškem bojišču Soške fronte. V muzeju, ki so ga uredili 1971 leta, smo se seznanili z zemljevidom bitk, in nekako dobili splošen pregled dogajanj. Ohranjeno je bilo veliko orožja in vojaške opreme. Rekonstruirali so bojno polje na Krasu in strelske jarke. Veliko je bilo slikovnega materiala z originalnimi posnetki tistega časa.
Kostnico so zgradili že leta 1938 in predstavlja ogromno stopnišče, ki se na vrhu konča z kapelico, vojaško opazovalnico, imeni padlih in tremi velikimi kamnitimi križi. Na vrh griča je vodilo več pešpoti po strelskih jarkih, prepletenih z bodečo žico, mi pa smo se raje pripeljali z avtobusom in nemo zrli v množico imen, ki so z kamnitih sten opozarjali na strahote prve svetovne vojne... in ne daleč stran je bil Sv. Mihael z muzejem na prostem in Doberdob.
Ne pozabimo, da je Avstro-Ogrska obrambna linija Soške fronte potekala preko Doberdobske planote, kjer je bilo prizorišče krvavih bojev, saj poznate Doberdob slovenskih fantov grob.
Da bi nekako pomirili razburkana čustva, smo se odpeljali čez mejo v Sveto na turistično kmetijo Abram – Žerjal, kjer smo uživali v kraških dobrotah. Takoj po kosilu smo se odpeljali na težko pričakovano kavico v Trst. Po avtobusnem ogledu mesta, smo obiskali Rižarno (it. Risiera di San Saba), in mnogi smo doživeli pravi šok. Industrijski kompleks je bil zgrajen tik pred prvo svetovno vojno za luščenje riža. Opuščeno rižarno pa so po kapitulaciji Italije septembra 1943 spremenili v vojaško in policijsko taborišče. Konec istega leta je Rižarna že bila spremenjena v edino uničevalno nacistično taborišče s krematorijem na tleh današnje Italije. Postala je okupatorjeva vojašnica, zapor, zbirni center za žrtve in skladišče za naropano zlasti judovsko blago. V pritličju so nas peljali v celice smrti. Žrtve so mučili in pobijali na različne načine: v improvizirani plinski celici v garaži ob krematoriju, vlačenju jetnika po dvorišču, s kijem, z obešanjem, davljenjem, končalo pa se je v krematoriju. Polili so jih z bencinom in zažgali. Da so grozodejstva lažje opravljali, so Polizaimeisteri in esesovci uživali alkohol, ki je bil zelo razširjen. Ponoči 29. aprila 1945 so tik pred pobegom esesovci razstrelili krematorij, garažo in dimnik, ter vso dokumentacijo taborišča.
Točne številke pobitih in sežganih v Rižarni ni bilo mogoče določiti. Predvidevajo, da je šlo skozi taborišče med 20.000 do 25.000 ljudi, predvsem Slovencev, Hrvatov, Judov in italijanskih protifašistov. Kar 95% jih je umrlo, od tega od 3.000 do 4.000 v sami Rižarni. Ostali so bili transportirani v Auschwitz, Dachau in Buchenwald.
Po vojni so opravljali preiskave v in o Rižarni. V šestdesetih letih so bila opravljena razna zaslišanja, vendar za odprtje procesa ni bilo političnega interesa. Ko so ga leta 1976 le izvedli, so obtoženi že pomrli, priče pa so se izmikale, lagale ali pozabljale. Proces je imel velik odmev v javnosti, saj je odkril potuhnjeno kolaboracijo na različnih nivojih družbe. Obetal se je drugi proces, a je bila politična situacija neugodna za nadaljevanje razkrivanje resnice, so menili.
Da pa bi bila mera polna, smo žalostni, razočarani in besni šli še v Bazovico (it. Basovizza), naselje v Italiji, blizu slovenske meje na vzhodnem delu tržaškega Krasa, ki je pomembno kulturno, športno in prosvetno središče slovenske narodne skupnosti v Italiji. Obiskali smo spomenik štirim bazoviškim žrtvam: Slovenci Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Alojz Valenčič in Hrvat Zvonimir Miloš so bili člani TIGR (po začetnicah Trst, Istra, Gorica in Reka) ilegalne primorske protifašistične in narodnoobrambne organizacije, in so bili septembra 1930 tam ustreljeni. Poleg spomenika je plošča z datumi oskrunitve spomenika s strani italijanskih neofašistov; zadnja (osma) je bila leta 2009.
Kaj naj sploh še rečemo?

Hvala Wikipedii, Googlu in Delu za nekatere podatke.

Helena Grebenc Gruden

SLIKE