• Current

IN VINO VERITAS

ali VSI SMO NEKOČ BILI NEANDERTALCI ...

Ne ustrašite se naslova. Ampak člani Društva upokojencev Velike Lašče smo 11. novembra res združili omenjeni temi. Obiskali smo MUZEJ KRAPINSKIH NEANDERTALCEV in MARTINOVALI v restavraciji Neandertal v Krapini. Sliši se zelo prvinsko, bilo pa je vse čisto solidno in lepo. Presodite sami.
V oblačnem jutru smo se odpeljali proti Hrvaški. V središče hrvaškega Zagorja smo bili namenjeni. Bilo nas je za dva avtobusa, prava množica. Kar napor in odgovornost za Marijo in Petra, ki sta vse skrbno načrtovala in organizirala. Bili pa smo tudi zelo disciplinirana družba in tako je bilo vse lažje.
Že med potjo smo spoznali Krapino kot kulturno, politično in upravno središče Krapinsko - zagorske županije, ki obsega 1264 km2 in ima 150.000 prebivalcev. Mesto samo ima 13.000 prebivalcev, veliko kulturnih znamenitosti in bogato zgodovino. Nismo jo podrobno poznali, zato smo razlagi z zanimanjem prisluhnili. Vsi pa smo že v šoli slišali za krapinskega pračloveka in naš cilj je bil obisk KRANEAMUSa - Muzeja krapinskih neandertalcev.
Na Hušnjakovem hribu, v obrobju Krapine se je nahajalo eno od največjih in najbogatejših svetovnih najdišč ostankov neandertalskega pračloveka. Ob najdišču, v bregu se je nekako simbolično v gozdu skrival lepo urejen, moderniziran muzej. Zunanjost arhitekture je bila minimalistična. Betonsko polkrožno steno in prečko pročelja je dopolnila velika steklena ploskev, ki nas je posrkala v nedotaknjen svet te prazgodovinske naselbine. Ko smo vstopili skozi vrtljiv vhod, smo se znašli v prazni, moderni, temačni dvorani, v velikem predjamskem prostoru; samo stoli, veliko platno ter pomirjajoči zvoki in šumi iz narave. Po diskretnem pozdravu kustosa muzeja, smo se preselili v prazgodovino. Pred nami so se odvijali dogodki iz življenja skupine neandertalskih ljudi. Film je prikazoval kulturo in surovo življenje praprebivalcev kraja, ki so živeli pred več kot sto tisoč leti na tem področju. Kar malo šokanten uvod nas je nato popeljal v razvejan labirint spoznanj in raziskovanj različnih tematskih sklopov, oziroma v vsebino muzeja. To je bilo svojevrstno spiralno časovno popotovanje od najstarejše preteklosti Zemlje, nastanka sveta, izvora in vzpona človeške vrste do kulture kamene dobe in časa po neandertalcih.
Spoznali smo začetke izkopavanj fosilnih dokazov o biološki evoluciji človeka na tem področju na prehodu 19. in 20. stoletja in vodjo teh raziskovanj. To je bil hrvaški znanstvenik Dragutin Gorjanović – Kramberger, ki mu je s podporo takratnega župana Krapine podjetnega Vilibalda Sluge, uspelo odkriti to edinstveno nahajališče.
Avtorji tega muzeja so se zelo potrudili s predstavitvijo. Poleg arhitekture in osnovnih projektov so bile zelo dobre rekonstrukcije neandertalcev in sijajni odlitki plazilcev. Kar nekaj je bilo interaktivne medijske instalacije in virtualne antropologije. Multimedijski in virtualni sprehod je dopolnila animacija kozmične evolucije in hologram. Lahko bi rekli, da je to bila draga postavitev moderne dobe. Posodobitev muzeja je potekal od 1999 leta in zadnja gre v leto 2010 . Sodelovali so mnogi domači in tuji specialisti iz Nemčije, Avstrije, Francije, Kanade, ZDA. Zvočni prostor je na primer prispevala Slovenija. Tudi mentorje so našli po celi Evropi.
Po končanem ogledu nas je kustos usmeril po gozdni poti Hušnjakovega brega, ki je vodila mimo votlinic in skulptur neandertalcev in raznih živali. Končala pa se je pred restavracijo Neandertal, kjer se je začela naša druga zgodba.
Ni potrebno posebej omenjati, da so prebivalci Zagorja zelo gostoljubni. Do zadnjega kotička smo napolnili restavracijo in dobro smo se zabavali. Kar hitro smo postali „pajdaši“ in „pajdašice“, kot imenujejo prijatelje. Vsak je dobil tudi diplomo vinskega pajdaškega bratstva „Krapinski vandrček“. Pripravili so nam prijetno in veselo martinovanje z muzikanti in dobro hrano. Po kosilu je zabavo popestril vinski škof skupaj z vinskim ministrantom in našim botrom Stanetom oziroma kumom Stankecem, ki je pestoval steklenico mošta - naše detece krstno odeto. V simpatičnem zagorskem narečju so uprizorili „krst mošteka“. Pričeli so s pesmico: Prišel je prišel sveti Martin, on ga bo krstil, jaz ga bom pil ... Potem pa je sledil komičen ritual krsta. Dobra volja se je stopnjevala in po zagorskih štrukljih je sledil ples, čeprav je bilo bolj malo prostora. Ko se je večina najbolj razživela, pa je napočil čas odhoda.
Običajno pravijo, da je potrebno na vrhuncu zapustiti kraj dogajanja.

 

Svoje misli in občutke pa je napisala Helena Grebenc Gruden.