AVTOHTONA SLOVENSKA ISTRA ... MARTINOVA

Grad Socerb copySmokvice Bržanova domačija copyGračišče staro vaško jdero copyKubed skupinska slika s šavrinkami pred cerkvijo Sv. Florijana copy

Obisk avtohtone Istre je vodstvo Društva upokojencev Velike Lašče načrtovalo že dalj časa in čeprav je bila tista sobota v celem aprilu najbolj mračna, deževna in v Laščah celo snežena ...

Tako se je začel izlet spomladi, ko smo se potepali po hrvaški Istri. Sedaj na jesen pa smo se odločili spoznavati slovensko Istro. Izbrali smo čudovito, sončno Martinovo sredo in se odpeljali proti morju. Na Kozini se nam je pridružila vodička Nataša in nam predstavila načrt in področje kamor smo bili namenjeni. To je tam, kjer je Kras prehajal v valovito Šavrinsko gričevje.

Ustavili smo se na razgledni ploščadi pri gradu Socerb (San Servolo, S.Seff, imenovan tudi Strmec). Na pomolu strmega skalnega Kraškega roba je nastala pomembna utrdbena arhitektura in že Ilirom je strateška lega narekovala izgradnjo kaštelirja. V srednjem veku je nastalo mogočno utrjeno poslopje, ki je obvladovalo tržaško zaledje in trgovske poti med Kranjsko in morjem. Grad je imel izredno bogato zgodovino od zgodnjega srednjega veka do leta 1780, ko je vanj udarila strela in ga je požar tako poškodoval, da v njem ni bilo mogoče več prebivati. V tem času so se zanj bojevali ali ga imeli v lasti Benečani, Tržačani, Habzburžani in razni italijanski grofje. Za nas je zanimivo, da ga je leta 1689 obiskal, opisal in upodobil Janez Vajkard Valvasor. Pozneje je grad razpadal in leta 1823 je ruševine in bližno Sveto jamo v kateri je italijanski svetnik Sv. Socerb oznanjal krščansko vero, opisal tudi grof Girolamo Agapito. Leta 1907 je propadajoče poslopje kupil tržaški baron Demetrio Economo. Obnovil je obodno zidovje, druge ostanke pa odstranil. V taki obliki je preživel drugo svetovno vojno. Do leta 1944 je bil v njem sedež VOSa, nato pa je postal utrjena postojanka nemške vojske. V povojnem času je bil grad preurejen in je danes priljubljena izletniška točka. Notranjost gradu nismo videli in razgleda po tržaškem in koprskem zalivu tudi ne, so bili pa dobri domači aperitivi in figova marmelada, ki je bila uvod v naš nasledji cilj: vas Smokvice.

Če pod Kraškim robom (oziroma na Črnem Kalu) zaviješ proti Hrastovljam in potem nadaljuješ pot po dolini proti Sočergi, kmalu prideš v malo vasico Figarol, kot so jo imenovali že v 16. stoletju. Sedaj so to Smokvice. Včasih so imeli veliko figovih dreves in od tod ime. Potem so se domačini ukvarjali z drugimi kulturami. Danes, ko so uspeli pridobiti evropska sredstva za revitalizacijo gojenja fig v Istri, so tovrstne nasade ponovno obnovili in našli tržno nišo. Na marmelado mamijo turiste in so ponosni na svojo malo, razpadlo, revno, kamnito vasico z cerkvico sv. Marije Magdalene iz 15. stoletja in na Bržanovo domačijo, ki sodi med sto najlepših kmečkih hiš na Slovenskem in jo sedaj, tudi z EU sredstvi, obnavljajo ... pa figov liker je bil tudi odličen.

Ker verjetno ta kotiček Slovenije sami ne bi obiskali, je bilo zanimanje za ta izlet zelo

veliko in bilo nas je za dva avtobusa. Tako smo izmenično obiskali vasici Smokvice in Gračišče. Skupaj smo se dobili na marendi v turistični kmetiji Ražman, kjer so nam postregli z domačimi istrskimi jedmi. Potem pa smo si ogledali še strjeno pozidano vaško jedro Gračišča. Simpatčna domačinka nam je natresla kar nekaj vaških anekdot in sprehod po tipični istrski vasici je pustil simpatičen vtis. Večina hiš iz belega kraškega kamna je bilo obnovljenih in tudi vzidana plošča na zvoniku poleg cerkvice je pričala, da je kraj bil že leta1876 upravna enota. Obisk smo zaključili s pokušino vina in pravim istrskim tropinovcem. Potem pa v avtobus in naprej v Kubed.

Nad vasjo, ki jo je včasih varovalo in obdajalo obzidje, nas je s hriba pozdravil peterooglati stražarski stolp in 60 m stran še vaška cerkev. Povzpeli smo se po zahodnem, strmem pobočju in uživali v poznojesenskih, popoldanskih, sončnih barvah. Na vrhu pa nas ni presenetil samo lep, že malo megličast razgled po dolini, ampak tudi skupina Šavrink. V kostumih polpretekle dobe, z velikimi jerbasi in osličkom, so nam pred cerkvijo pripravile pravo predstavo o nekdanji trdi borbi za preživetje, ki so ga ženske reševale s trgovanjem. Ob spremljavi muzike smo se zabavali in se smejali hudomušnemu tekstu in svojevrstni šavrinski govorici, mešanici naše primorščine, italijanščine, hrvaščine. In kljub vsem šalam, smo vedeli, kako reven je bil ta celinski del Primorske in kako pomembna je bila bližina Trsta, ki je potreboval poljščine in hrano iz zaledja.

Da bo izlet prava ekskurzija, se je že takoj videlo, ampak veliko udeležencev je pričakovalo obilico hrane, martinovo gosko, rajanje in popivanje, tako kot lani v Krapini, ampak ta Primorska je ena zgodba, Hrvaško Zagorje, Bela Krajina ali Dolenjska pa čisto druga. Da pa Martin ne bi šel mimo neopazno, smo izlet zaključili v Predloki v zelo lepo urejeni vinski kleti Olenik. Ob istrskem narezku, domačem kruhu, oljčnem olju in harmoniki smo degustirali Malvazijo, Refošk, Sivi Pinot in Sladki Muškat. Gostitelji so nam vsako vino, postopke pridelave in izdelave predstavili posebej. Ker domačija slovi po odličnih istrskih vinih, smo skoraj vsi obnovili tudi domače zaloge. V promet je šel najbolj Sladki Muškat, ki je lani dobil naziv „šampion“. Silvanu, Damjanu in Cvetki Olenik za to čestitamo.

Tako smo mi z izletom nekako proslavili Martinovo in istočasno pomagali lokalnim kmetom, pridelovalcem, društvom in posameznikom h krepitvi lokalnih skupnosti in ohranjanju kulturnega izročila.

Listi rdečega ruja, ki nas je ves čas pozdravljal ob naši poti, bodo počasi odpadli, megla nad morjem se bo dvignila, sladki okus po Muškatu in figovi marmeladi pa bo ostal.

Helena Grebenc Gruden