Dobrna 2014

Začeli smo pri naših kmečkih koreninah in se najprej zapeljali v Dobrno. Kraj smo skoraj vsi že poznali po termalno zdraviliškem kompleksu, nekoliko manj je bilo tistih, ki so vedeli, da so ga poznali tudi že Kelti in Rimljani, kar so pričali najdeni keltski novci in rimski nagrobnik.

Zdravilišče je namenjeno za ženske bolezni, ter revmatičnim, ortopedskim in nevrološkim obolenjem. Stavb za ta namen je več in najstarejša je iz 19. stol., kjer se je zdravil tudi brat Napoleona Prvega.V starejši sklop stavb sodi tudi hotel Park, ki še vedno sprejema goste, čudovita vila Hygia in novejši, največji hotel Vita z notranjimi in zunanjimi bazeni. Vse skupaj pa obdaja čudovit park z mnogimi starimi eksotičnimi drevesi in drugimi pomožnimi objekti.

Ampak naš cilj je bila ZBIRKA POLENEK na kmetiji nad zdraviliškim kompleksom. Nekdanji uslužbenec zdravilišča in zbiralec starin, gospod Jože POLENEK, je kozolec preuredil v hišo kulturne dediščine, s pravim etnografskim muzejem, Jožefovim hramom in sanitarijami. Priznam, da tako veliko privatno zbirko raznih predmetov, starih tudi do 200 let še nisem videla. Zbirka je bila razdeljena po kmečkih opravilih, po poklicih, pa tudi kar tako. Sprehodili smo se po nadgrajenem „toplarju“, komentirali razno orodje in opremo, se spominjali stvari, ki smo jih še imeli včasih doma ali pri starih starših. Jože nas je presenetil tudi s pijačo – dobrodošlico in po ogledu še s pravim savinjskim zajtrkom. Mimogrede sem pomislila, kaj šele bi iz vsega tega naredila naša zbirateljica starin Slava s svojim velikim občutkom za estetiko.

Kar težko smo se poslovili in nadaljevali vožnjo v tipično malo štajersko vasico POLŽE pri Novi Cerkvi. Pet domačij je bilo v njej že v 19. stoletju. Obiskali smo obnovljeno ekološko SORŽEVO DOMAČIJO, ki je obsegala več gospodarskih poslopij. Hudomušni gospod Oton SAMEC nam je s ponosom predstavil  Sorževo žago s še delujočo „venecijanko“, Mlinarjevo hišo in mlin, kjer še vedno meljejo razna žita in staro hišo z apartmaji, ki so jih opremili v stilu naših babic. Vse skupaj je povezal pokošen in lepo vzdrževan vrt poln kokoši, rac, gosi in cvetoča njiva ajde za kokošnjakom, pa rože, polno sadno drevje in buče ob klopci. To je bila sicer Učna kmetija, prava kmečka idila in popolna kulturna dediščina polpretekle dobe. Seveda malo idealizirana.