V novembru smo v društvu upokojencev poleg rednih mesečnih dejavnosti poskrbeli tudi za Martinovanje. Zabavo smo povezali še z ogledi. Najprej smo obiskali deželo kozolcev v Šentrupertu. Kozolce kot sušilno napravo so na Slovenskem v preteklosti uporabljali skozi celo leto. Že spomladi sredi maja so kmetje vanje vdevali deteljo. Če vreme ni dopuščalo sušenja sena na travniku, so ga sušili v kozolcu. Ko so želi žito, so tudi snope sušili v kozolcu. Pred zimo so kozolec zapažili s slamo ali koruznico in pod njim je bilo pospravljeno orodje in vozovi ter kmetijska mehanizacija.
Kozolec je bil tudi prostor za različna slavja in praznovanja, kot so nove maše, poroke, prizorišče za gledališke igre. V današnjem času kozolci nimajo več omenjene namembnosti. Zato mnogi kozolci v naši lepi deželi propadajo, pa vendar predstavljajo našo kulturno dediščino. V Šentrupertu so postavili muzej kozolcev na prostem. Iz različnih predelov so pripeljali kozolce, ki jih je že načel zob časa. Sedaj obnovljeni sestavljajo deželo kozolcev. Lahko opazujemo mojstrovine tesarskih mojstrov, ki jih je bilo v Mirenski dolini več. Nekateri tesarji so bili tudi samouki, ki so se obrti naučili od starejših tesarskih mojstrov.
Naša naslednja postaja je bila Mirna Peč. Tam je v nekdanji šoli urejen muzej Lojzeta Slaka. Bil je ljudski godec in nekatere njegove skladbe kot so v Dolini tihi in Čebelar so že kar ponarodele. V muzeju je na ogled stalna razstava o Slakovem življenju in glasbeni poti, s celotno njegovo glasbeno zbirko, predmeti in originalnimi harmonikami.
Lojze (Alojzij) Slak se je rodil v vasi Jordankal kot četrti izmed desetih otrok in drugi sin očetu Matiji in mami Ani ,rojeni Barbo. Lojze se je rodil v času, ko je bilo na kmetiji veliko dela in tako je mama Ana že kmalu po porodu zaradi premalo počitka zbolela. Malega Lojzeta so zaradi tega peljali k Aninim staršem v nekaj kilometrov oddaljen Mali Kal. Stric Ludvik Barbo je imel harmoniko, s katero je igral na vaških slavjih in porokah. Lojze je imel izreden posluh in je bil navdušen nad stričevo diatonično harmoniko. Kljub strogi prepovedi je pri osmih letih na skrivaj sam poskusil z igranjem. Igranja na harmoniko se je naučil sam, večinoma na skrivaj, ko je bila ostal družina na delu zunaj hiše. Kasneje so ga izdali sosedje, ki so stricu Ludviku zaupali, da se iz hiše, ko odrasli odidejo, sliši igranje harmonike. Ludvik ga je pri igranju podpiral, toda povedal mu je tudi, da je bolje, da se uči kar sam. Kljub temu, da je Lojze ostal na Malem Kalu pri starih starših, stiki z družino na Jordankalu niso bili pretrgani, redno so se namreč drug med drugim obiskovali z zapravljivčkom.
Pri petnajstih letih je Lojze že igral na porokah. Zanj je bil pomemben dogodek, ko je leta 1957 prvič nastopil na javni radijski oddaji Pokaži kaj znaš in prepričal strokovno javnost. Dve leti pozneje je nastal Ansambel bratov Slak. Leta 1964 se je Lojze spoznal s pevsko skupino Fantje s Praprotna, ki so kmalu postali člani ansambla Lojzeta Slaka.
Seveda pa je Lojze imel tudi svoj poklic. Izučil se je za tapetnika in pozneje do upokojitve opravljal delo komercialista. Z družino je živel v Šentvidu pri Ljubljani in leta 2011 umrl za posledicami hude bolezni.
Naša končna postaja pa je bila hiša Cesar v Mirni Peči, kjer smo se po dobrem kosilu zavrteli ob zvokih harmonike.
Ker je bilo prijavljenih veliko članov, smo na Martinovanje odšli kar dvakrat. Spremljali smo tudi vinski krst.
